Zapadel je prvi sneg, no prvi je že v torek, vendar malce bolj resno pa ga je nasulo, vsaj pri nas v Ljubljani v petek zvečer in v noči na soboto. Moj zadnji večerni sprehod s psičko okoli 22. ure je bil že izjemno zasnežen 
full je snežilo, tako da se ga je na dežniku in psički v nekaj minutah nabralo za več kot 2 mm snega.
Bilo je, moram kar priznati full romantično, kako lepo bi bilo se sprehajati z nekom objet, ali z roko v roki, saj v okolici ni bilo skoraj žive duše. Vse je zastalo, bila je tišina, le sneg je neumorno padal, zdelo se je, kot da pada zadnjič in da ne sme ničesar zamuditi. res full lepo.
Pogrešam tvoj igriv nasmeh, nagajive oči, pogrešam tvoje nežne roke, ki božale so me po obrazu, po glavi, … tako kot snežinke, ki nežno padejo ti na obraz, na nos in se počasi nežno stopijo in žgečkajo.
Sinoči na sprehodu po snegu sem si zaželel, da bi bil ob meni ti, dragi moj, ki odšel si svojo pot. Obšla me je neizmerna želja, da bi ti nagajivo vrgel kepo snega, te omalžal in na uho nežno zašepetal: “Dragi moj, vrni se nazaj k meni v objem”. Morda ti bo bolje, morda tudi ne. Želim ti vse najbolje, saj zaslužiš si to, ker nepokvarjena je tvoja duša in srce, naj ostane tako tudi v naprej.
